O začetkih varnosti in zdravja pri delu na slovenskih tleh in o njeni ureditvi v državah, v katerih smo Slovenci živeli v preteklem stoletju in pol

Do 31. oktobra 1918: Avstro Ogrska

Janko Švajger je o začetkih stroke varnosti in zdravja pri delu na slovenskih tleh pisal v svoji knjigi iz leta 1971 »Varnost pri delu, Teorija in praksa«. Zapisal je, da se je v Avstro-Ogrski po letu 1883 z varnostjo pri delu ukvarjala izključno inšpekcija dela.

Od 29. oktobra 1918 – Država Slovencev, Hrvatov in Srbov SHS

Od 1. decembra 1918 – Kraljevina Slovencev, Hrvatov in Srbov

Od 3. oktobra 1929 – Kraljevina Jugoslavija

Nova država Jugoslavija, ki je nastala 1918, je napisal Janko Švajger, je prinesla novo zakonodajo. Po letu 1921 je bila inšpekcija dela uvedena na njenem celotnem ozemlju. Leto kasneje sta bila sprejeta še Zakon o varstvu delavcev in Zakon o zavarovanju delavcev. Inšpektorji za delo so delovali na podlagi pravilnikov o higienskih in tehničnih varnostnih ukrepih pri delu, a njihova pooblastila so se s časom zmanjševala. Kot izvršni organ zavarovanja delavcev pa je deloval »Osrednji urad za zavarovanje delavcev« v Zagrebu z okrožnimi uradi, ki so imeli pooblastilo določati višji prispevek za zavarovanje, če delodajalec ni spoštoval njegovih odločb o varstvu pri delu. Osrednji urad je izdajal strokovno revijo »Radnička zaštita« in imel štiri inženirje v odseku za preprečevanje nesreč ter delovno skupnost zdravnikov okrožnih uradov za higieno dela. Kakšna je bila takratna realnost, lahko razberemo iz Švajgerjevega opisa, da so »prizadevanja ovirali konservativnost in primitivnost delodajalcev, premajhna prosvetljenost delavcev, neaktivnost sindikatov in delavskih zbornic ter omalovaževanje in nerazumevanje upravnih organov za reševanje o varnosti pri delu«.

Od 10. avgusta 1945 – Demokratična federativna Jugoslavija

Od 29. novembra 1945 – Federativna ljudska republika Jugoslavija

Od 7. aprila 1963 – Socialistična federativna republika Jugoslavija

Po drugi svetovni vojni se je z novo socialistično oblastjo znova prenovila vsa zakonodaja. Podjetja so bila nacionalizirana oziroma po letu 1976 v družbeni lastnini. Leta 1946 je bila ustanovljena inšpekcija dela, ki je sprejela 19 varnostnih pravilnikov. V okviru socialnega zavarovanja je bil sprva posebni preventivni sklad za preprečevanje nesreč pri delu, ki pa je bil kmalu odpravljen. Kmalu po končani obnovi v drugi svetovni vojni opustošenega gospodarstva pa so nekatera večja slovenska podjetja sama od sebe zaposlila poklicne »varnostne tehnike« oziroma poklicne »referente za varnost pri delu«. Vladimir Javor je leta 1964 v reviji Delo in varnost zapisal, da so jih pred tem poslali v ravensko železarno gledat k »čarodeju varnostne umetnosti Avgustu Kuharju, kako se izdeluje varnost«. Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1955 je prvič omenjal higiensko in tehnično varstvo pri delu, kakor se je varstvo pri delu imenovalo do leta 1957. Z uvedbo delavskega samoupravljanja zlasti pa z zveznim jugoslovanskim Temeljnim zakonom o varstvu pri delu iz leta 1965 in slovenskim republiškim Zakonom o varstvu pri delu iz leta 1966 je bila skrb za varstvo pri delu v celoti prenesena na delovne organizacije. Šele takrat se je skrb za varnost pri delu, kakršno so pred tem prostovoljno uvajala nekatera večja podjetja, razširila v vse delovne organizacije.

Švajgerjevi opisi nakazujejo, da se je varnost pri delu v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji prej kot v drugih delih Jugoslavije in spontano razvijala v večjih podjetjih, še preden jih je k temu zavezala zakonodaja. Zdi se celo, da je slovenska stroka, ki se je samoorganizirala, bila pobudnica razvoja in predpisov. Švajger piše, da so se varnostni tehniki, ki so jih večja podjetja prostovoljno zaposlila, leta 1955 organizirali v »Društvo varnostnih inženirjev in tehnikov« v Ljubljani. S pozneje ustanovljenimi podružnicami v Mariboru, Celju, Kranju, Novem mestu in Novi Gorici pa so se združili v »Zvezo društev varnostnih inženirjev in tehnikov«, ki šteje okoli 400 članov. Varnostni inženirji na Hrvatskem, v Bosni, Srbiji in Makedoniji so se organizirali precej pozneje.« Švajger nakaže, da je bil to izjemen dosežek, saj naj bi bila na primer »Nemška zveza varnostnih inženirjev« ustanovljena leta 1954 in v 35.000 največjih nemških podjetjih naj bi bilo še leta 1962 zgolj 300 poklicnih varnostnih inženirjev.

Na pobudo Društva varnostnih inženirjev in tehnikov LRS je bil leta 1960 ustanovljen Zavod za varstvo pri delu ZVD kot nekakšna doktrinarna institucija. Na pobudo Društva varnostnih inženirjev in tehnikov Maribor je bil leta 1967 ustanovljen Tehnični biro za varstvo pri delu v  prostorih Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor – današnji IVD Inštitut za varstvo pri delu in varstvo okolja Maribor. Društva varnostnih inženirjev so skrbela za prenos dobre prakse v vsa podjetja. Značilno za slovensko stroko je, da so strokovni delavci stalno študirali ob delu in postali najprej varnostni tehniki in nato še diplomirali najprej na višji, nato visokošolski in končno na univerzitetni ravni.

1960-ta in 1970-ta leta so bila leta zlate generacije zavzetih strokovnjakov, ki je na podlagi sistemskega zakona uvedla varnostne inženirje  in obratne ambulante v vsako podjetje ter s timskim pristopom stroke pripravila pravilnike o varnem delu, uvedla kriterije za beneficirano delovno dobo na najtežjih delih, ugotavljala poklicne bolezni, na podlagi ergonomskega pristopa pripravila zdravstvene analize delovnih mest itd.

Od 25. junija 1991 – Republika Slovenija

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je slovenska industrija izgubila jugoslovanski trg. Število brezposelnih se je dobesedno podeseterilo. Znova je bil uveden večstrankarski sistem in tržno gospodarstvo. Nekdanja podjetja v družbeni lasti so bila olastninjena. Strategija preživetja je bila razdelitev velikih podjetij na manjše samostojne poslovne enote, da bi vsaj nekateri deli prvotnega podjetja preživeli na globalnem trgu. Številnim varnostnim inženirjem je bilo svetovano, naj začnejo tržiti svoje storitve na trgu, kot delodajalčeva zunanja strokovna služba. Zavod za varstvo pri delu ZVD je bil prepuščen trgu in prenehal delovati kot doktrinarna institucija. Odpravljene so bile skoraj vse obratne ambulante, zato so delodajalci sklepali pogodbe z zunanjimi  izvajalci medicine dela v javnih zdravstvenih zavodih ali s samostojnimi podjetniki. Zakon o varstvu pri delu (ZVD) iz leta 1974 je ostal z nekaterimi dopolnitvami in podzakonskimi akti v veljavi vse do leta 1999 kljub zastarelosti zaradi spremembe političnega sistema in lastninjenja podjetij po osamosvojitvi Slovenije v letu 1991 .

Zadnje poglavje v zgodovini slovenske stroke varnosti in zdravja pri delu se je začelo leta 1998 s kandidaturo Republike Slovenije za članstvo v Evropski uniji. Slovensko zakonodajo je bilo treba uskladiti/harmonizirati z evropskimi direktivami na področju varnosti in zdravja pri delu. Leta 2000 je začel veljati z evropskimi direktivami harmonizirani Zakon o varnosti in zdravju pri delu ZVZD. Do leta 2004, ko je Slovenija postala članica EU, so bili z evropskimi direktivami harmonizirani tudi vsi podzakonski akti. Delodajalčeva listina »izjava o varnosti z oceno tveganja« je postala ključni element sistema varnosti in zdravja pri delu. Leta 2011 je ZVZD nadgradil ZVZD-1. Za izvajanje strokovnih nalog so obvezni strokovni izpiti, dovoljenja za delo in akreditirani postopki. Obvezno je stalno strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje na področju varnosti in zdravja pri delu. Programe stalnega usposabljanja organizirajo med drugimi tudi društva varnostnih inženirjev in Zveza društev varnostnih inženirjev Slovenije. Društvena organiziranost torej tudi danes ohranja svojo prvotno vlogo pri širjenju znanja in dobrih praks.

Glej tudi: Razvoj obrtniškega zdravoslovja in odvračanja nezgod Skrb za varno delo na naših tleh s poudarkom na gradbeništvu; Avtorica: Barbara Pešak Mikec, prof. zgod. in soc., Arhivska svetovalka, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, revija Delo in varnost 1-2017, Digitalna knjižnica Slovenije – na tej povezavi

Zgodovinski plakati pričajo o zgodovini stroke varnosti in zdravja pri delu

Iz arhiva Narodne in univerzitetne knjižnice NUK

Zgodovina društev varnostnih inženirjev

Društvo varnostnih inženirjev in tehnikov Ljudske republike Slovenije (DVIT)

Dne 14. 10. 1955  je bil v Ljubljani na pobudo Zlatka Šormana in Ludovika Kavsa ustanovni občni zbor Društva varnostnih inženirjev in tehnikov LRS (DVIT).  Ustanovnega občnega zbora se je udeležilo 60 zastopnikov iz vseh glavnih industrijskih področij oziroma panog iz vse Slovenije, saj je društvo v začetku združevalo poleg ljubljanske še gorenjsko in dolenjsko regijo. V pravilih društva je bil jasno poudarjen namen: »pospeševati napredek in razvoj higiensko tehnične zaščite pri delu ter varstvene vzgoje, izpopolnjevati strokovno raven svojih članov, zastopati materialne in moralne koristi svojih članov ter gojiti stike s sorodnimi  strokovnimi društvi doma in v inozemstvu. Izdajalo bo strokovne članke, literaturo, prirejalo strokovne razstave.« Redni člani so lahko postali vsi, ki so se poklicno ukvarjali z vprašanji varnosti pri delu. To so bili predvsem varnostni inženirji in tehniki, obratni zdravniki, industrijski higieniki, inšpektorji dela in poklicni referenti za higiensko tehnično zaščito pri delu. Ustanovitev Društva varnostnih inženirjev in tehnikov, ki je bilo prvo v državi, je pomenilo velik korak naprej v razvoju stroke – znanosti varnosti in zdravja pri delu in poklicnem izpopolnjevanju predstavnikov naše stroke (Delo in varnost 10-11/1956). Društvo oziroma  njegovi člani so  pričeli širšo družbeno akcijo dokazovanja potrebnosti strokovnega dela na področju varnosti pri delu. V tistem obdobju smo imeli v Sloveniji vsako leto približno 100 smrtnih nezgod pri delu. Pričeli smo usposabljati delavce in vodilne delavce v tovarnah in podjetjih, organizirali smo usposabljanja varnostnih inženirjev in tehnikov, vse s ciljem: razširiti znanja in vedenja s tega področja na čim širši krog ljudi.

Pravni naslednik Društva varnostnih inženirjev in tehnikov LRS (DVIT) je Društvo varnostnih inženirjev Ljubljana (DVILJ), ki danes združuje strokovnjake s področja varnosti in zdravja pri delu predvsem iz širše ljubljanske regije.

Letnice ustanovitve društev varnostnih inženirjev in tehnikov in nekaterih institucij varstva pri delu oziroma varnosti in zdravja pri delu:

LETO USTANOVITVE DRUŠTVO
1955 Društvo varnostnih inženirjev in tehnikov Ljudske republike Slovenije LRS (DVIT) – danes Društvo varnostnih inženirjev Ljubljana (DVILJ)
1957 Društvo varnostnih inženirjev in tehnikov Maribor
1957 Zveza društev varnostnih inženirjev in tehnikov Slovenije (ZDVITS) – danes Zveza društev varnostnih inženirjev Slovenije (ZDVIS)
1959 Društvo varnostnih inženirjev Celje
1960 ZVD Zavod za varstvo pri delu v Ljubljani
1961 Društvo varnostnih inženirjev Severnoprimorske regije – Nova Gorica
1967 IVD inštituta za varstvo pri delu in varstvo okolja Maribor
1971 Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa Ljubljana
1973 Medobčinsko društvo varnostnih inženirjev Koper
1975 Sekcija varnostnih inženirjev v kmetijstvu pri Zvezi društev varnostnih inženirjev Slovenije -ne deluje več
? Sekcija za gradbeništvo pri Zvezi društev varnostnih inženirjev Slovenije – ne deluje več
1980 Društvo varnostnih inženirjev Velenje
1986 Društvo strokovnih delavcev za varnost delovnega, bivalnega in naravnega okolja Pomurja – ne deluje več
1987 Društvo varnostnih inženirjev Gorenjske
1988 Medobčinsko društvo varnostnih inženirjev Novo mesto
1992 Društvo inženirjev in tehnikov tekstilne industrije Slovenije za varstvo pri delu – ne deluje več
1996 Ustanova Fundacija Avgusta Kuharja
2000 Zbornica varnosti in zdravja pri delu
2003 Društvo  strokovnih delavcev za varnost in zdravje pri delu Ptuj
2011 Gospodarska zbornica varnosti pri delu

50-letnica Zveze društev varnostnih inženirjev Slovenije (ZDVIS) 1957-2007, publikacija, samozaložba  ZDVIS 2007, 1200 izvodov, ISBN 978-961-90242-2-5,  Povzeto po spletni strani ZDVIS, na tej povezavi

Obeležitev 50-letnice obstoja in delovanja ZVD Zavoda za varstvo pri delu d. d., Revija Delo in varnost 2010, povzeto po spletni strani ZVD, na tej povezavi

40 let Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, 1971-2011, 500 izvodov, založba UKC KIMPDŠ,  povzeto s spletne strani KIMPDŠ, na tej povezavi

Zgodovina študija varnosti pri delu*

Značilno za slovensko stroko je, da so strokovni delavci stalno študirali ob delu in postali najprej varnostni tehniki in nato še diplomirali najprej na višji, nato visokošolski in končno na univerzitetni ravni.

*Povzeto po spletni strani FKKT

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo
Večna pot 113, Ljubljana

V Sloveniji segajo prvi začetki izobraževanja na področju varstva pri delu že v  leto 1954, ko se je ustanovil Zavod za preučevanje varnosti pri delu SR Slovenije. Zavod je v okviru dopisne šole organiziral enoletno izobraževanje za področje Slovenije in Jugoslavije. Pouk je bil organiziran v slovenščini in srbohrvaščini.

Že leta 1958 so se začele pri Zavodu SRS za zdravstveno in tehnično varnost priprave, ki so rodile v letu 1960 ustanovitev prve strokovne (višje) šole za varstvo pri delu pri Zavodu za izobraževanje kadrov in preučevanje organizacije dela v Kranju. Program se je v letu 1963 izpopolnil v tehnični usmeritvi in šola je bila kot dvoletna Višja tehniška varnostna šola v sestavu Višje šole za organizacijo dela v Kranju.

Za rojstno leto prve samostojne višje šole za varstvo pri delu v Evropi štejemo leto 1966, ko je Zveza varnostnih inženirjev in tehnikov ustanovila samostojno Višjo tehniško varnostno šolo (VTVŠ). Šola je bila verificirana leta 1969. Kljub oviram, ki so jih postavljali zakoni, kljub večkratnemu nasprotovanju in težnjam po ukinitvi šole, je VTVŠ v svojem tridesetletnem delovanju zarezala vidno sled v slovensko pojmovanje varstva pri delu ali kakor radi rečemo danes, v slovensko varnostno kulturo. Z novimi generacijami kvalificiranih strokovnjakov je ustvarjala soliden temelj za drugačen odnos do varstva pri delu. Vse do leta 1978 je šola delovala kot samostojni zavod, v tem letu pa se je vključila kot članica v Ljubljansko univerzo. Resnejšo reformo študija je doživela v letu 1985, ko se je študij razširil tudi na požarno varnost. Ves čas pa je ostajala šola z dvoletnim višješolskim programom, kjer je bilo mogoče doseči višješolsko izobrazbo inženirja varstva pri delu in varstva pred požari.

Prizadevanja za prehod Višje tehniške varnostne šole v visoko šolo so trajala več kot deset let. Teh prizadevanj niso narekovale ambicije šole, da bi postala nekaj več, ampak stalni pritisk študentov diplomantov, ki so v službah čutili, da za poklic, ki ga opravljajo, dobijo prenizko stopnjo izobrazbe. Zakon o univerzi je VTVŠ leta 1995 vključil v novo nastalo Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo, kjer je sprva deloval kot Oddelek za tehniško varnost. Do leta 2013 je bil strokovni naslov, pridobljen s tem študijem diplomirani varnostni inženir. Danes na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani na Oddelku za kemijsko inženirstvo in tehniško varnost v okviru Katedre za poklicno, procesno in požarno varnost poteka študij po bolonjskem programu 1. in 2. stopnje. Po zaključenem študiju so pridobljeni strokovni naslovi:

Podatki o študijskem programu 2020-2021:
Prvostopenjski univerzitetni študijski program TEHNIŠKA VARNOST traja 3 leta (6 semestrov) in obsega skupaj 180 kreditnih točk.
Strokovni naslov, ki ga pridobi diplomant je:
– diplomirani inženir tehniške varnosti (UN),
– diplomirana inženirka tehniške varnosti (UN) oziroma
– dipl. inž. teh. var. (UN).
Študijsko področje: (86) varnost.
KLASIUS klasifikacija: 862.
FRASCATI klasifikacija: 2.3. T Druge tehniške discipline.
Razvrstitev: SOK 7, EOK 6, EOVK prva stopnja.

Glej univerzitetni študijski program Tehniška varnost 2020-2021 na tej povezavi

Drugostopenjski magistrski študijski program TEHNIŠKA VARNOST traja 2 leti (4 semestre) in obsega skupaj 120 kreditnih točk.
Strokovni naslov po končanem študijskem programu je:
– magister inženir tehniške varnosti,
– magistrica inženirka tehniške varnosti oziroma
– mag. inž. teh. var.
Študijsko področje: (86) varnost.
KLASIUS klasifikacija: 862.
FRASCATI klasifikacija: 2.3. T Druge tehniške discipline.
Razvrstitev: SOK 8, EOK 7, EOVK druga stopnja.

Glej Magistrski študijski program Tehniška varnost 2020-2021 na tej povezavi