• Nagrade in priznanja
  • Življensko delo
  • 2005

ALOJZ CERJAK

dobitnik nagrade Avgusta Kuharja za življensko delo v stroki varnosti in zdravja pri delu za leto 2005

 

Strokovna komisija Fundacije Avgusta Kuharja za leto 2005, ki jo sestavljata predsednik mag. Jurij Vidovič (IVD Inštitut za varstvo pri delu in varstvo okolja Maribor) in član dr. Mirko Markič (Univerza na Primorskem, Fakulteta za management Koper),

 

ocenjuje, da življenjsko delo varnostnega inženirja Alojza Cerjaka,

 

izpolnjuje razpisne pogoje za podelitev nagrade Avgusta Kuharja za življenjsko delo za leto 2005.

 

 

UTEMELJITEV

 

Strokovna komisija je svoje mnenje oblikovala na podlagi:

  1. utemeljitve predloga kandidature za nagrado Avgusta Kuharja za leto 2005 za varnostnega inženirja Alojza Cerjaka, ki jo je 11. junija 2005 pripravilo Medobčinsko društvo varnostnih inženirjev Novo mesto;
  2. pogovora s kandidatom dne 31. avgusta 2005 v prostorih Fundacije Avgusta Kuharja v Ljubljani;
  3. ogleda dokumentacije in publikacij Alojza Cerjaka;
  4. ogleda video posnetka prispevka Alojza Cerjaka za serijo oddaj o varnosti in zdravju pri delu Društva varnostnih inženirjev Novo mesto na lokalni televiziji Vaš kanal v letu 2005;
  5. razpisnih pogojev za podelitev nagrade Avgusta Kuharja za življenjsko delo za leto 2005;
  6. Pravilnika o kriterijih in postopkih za podelitev nagrad in priznanj Fundacije Avgusta Kuharja;
  7. Statuta Fundacije Avgusta Kuharja.

 

UGOTOVITEV STANJA

 

Varnostni inženir Alojz Cerjak je vso delovno dobo služboval v slovenskem elektrogospodarstvu. Za elektromonterja se je izšolal leta 1950 v Elektrogospodarski šoli v Mariboru in za elektrotehnika za jaki tok 1962 v Krškem. Od vsega začetka, ko se je leta 1954 zaposlil v Državnih elektrarnah Slovenije, obrat Krško, in kasneje v Elektru Krško, Elektru Celje in Elektru Slovenj Gradec je najprej kot varnostni tehnik, nato kot varnostni inženir skrbel tudi za varstvo pri delu. Za cilj svojega dela ni določil oskrbovanje ponesrečencev, ampak preprečevanje nesreč. Tako se je namreč naučil razmišljati takoj po zaključku druge svetovne vojne kot mladinec podpoveljnik gasilskega prostovoljnega društva. Takrat pa je leta 1954 izšla tudi knjiga Avgusta Kuharja Delovna varnost (Državni zavarovalni zavod - Direkcija za Slovenijo, Ljubljana), ki jo Alojz Cerjak ocenjuje kot začetek profesionalne skrbi za varnost in zdravje pri delu. Leta 1968 je začel redni študij varstva pri delu na VTŠ (Viša tehnička škola za sigurnost pri radu) v Zagrebu in ga uspešno zaključil v letu 1972. Strokovno se je usposabljal tudi na Višji tehniški varnostni šoli v Ljubljani v času njenega nastajanja, ko je bil njen dekan prof. Ludovik Oskar Kavs. Alojz Cerjak je sodeloval pri gradnji prve slovenske hidroelektrarne Medvode, ki so jo v celoti načrtovali in zgradili Slovenci. Sodeloval je tudi v vseh fazah graditve, poskusnega obratovanja in rednega obratovanja Jedrske elektrarne Krško, ki jo je gradilo mednarodno podjetje Westinghouse.

 

Alojz Cerjak rad poudari, da je pri nas prav elektrogospodarstvo prvo uvedlo sistematična pravila za preprečevanje poškodb pri delu in varovanje delavčevega zdravja. Leta 1958 so prevedli in za svoje potrebe priredili varnostna pravila, ki jih je Vekoslav Korošec prinesel iz Združenih držav Amerike. Delo Alojza Cerjaka v slovenskem elektrogospodarstvu je dokumentirano z vrsto internih pravilnikov o varnem delu tako v proizvodnji, prenosu kot distribuciji električne energije (glej njegovo bibliografijo na koncu poročila). V Jedrski elektrarni Krško še danes uporabljajo obrazec delovnega naloga z navodili, s katerim je Alojz Cerjak uvedel učinkovite in zanesljive procedure za nadzor varnosti za vsako delovno nalogo, kjer vsakdo s podpisom jamči izpolnitev svojega dela varnostnih nalog. Delovni nalog kljub temu opredeljuje, da so v navodilih navedeni varnostni ukrepi zgolj minimalni in da jih je potrebno dopolnjevati glede na razmere. Delovni nalog jasno navaja, kdo je varnostne ukrepe določil, kdo jih je odobril in kdo nadzira njihovo izvajanje. Cerjakov delovni nalog so povzela številna podjetja. Mednarodna inšpekcija za jedrsko varnost IAEA z Dunaja pri nadzoru varnosti v Jedrski elektrarni Krško ni imela pripomb na ta del zagotavljanja varnosti. V posebni izdaji revije Delo in varnost (letnik 31, leto 1986) je Cerjak delovni nalog objavil s široko obrazložitvijo, da bi njegova načela lahko uporabili tudi drugi.

 

Postal je aktivni član komisij za varstvo pri delu Jugoslovanske elektro privrede s sedežem v Beogradu in tesno sodeloval tudi s Hrvatsko elektro privredo, s katero je pripravil številne projekte za varno delo v elektrogospodarstvu na ravni Jugoslavije. Takšen je bil projekt Centra za usposabljanje za delo pod napetostjo pri Osijeku, ki pa ni zaživel zaradi razpada Jugoslavije. S takšnim sodelovanjem in izmenjavo izkušenj je nastal Pravilnik o tehniških ukrepih za varstvo pri delu v elektroenergetskih postrojih in na vodih prenosnega omrežja SFRJ (za interno uporabo v elektrogospodarstvu). Alojz Cerjak je poskrbel, da se je skrb za varnost začela zagotavljati ne le električarjem, ampak tudi strojnikom v elektrogospodarstvu.

 

Alojz Cerjak nikoli ni sprejel dejstva, da zunanji kooperanti, ki so izvajali številna dela za elektrogospodarstvo, niso upoštevali enakih standardov varnosti, kot so veljali za elektrogospodarstvo. Interna varnostna pravila elektrogospodarstva jih namreč niso zavezovala. Alojz Cerjak si je zato tako na slovenski kot jugoslovanski ravni nekdanje zvezne države prizadeval za sprejem za vse obvezujočih predpisov varstva pri delu.

 

Pomembna prelomnica v njegovem poklicnem razvoju je bila udeležba na svetovnem kongresu Mednarodne organizacije za delo o preprečevanju nesreč pri delu in poklicnih obolenj leta 1967 v Zagrebu. Kot eden izmed referentov na tem kongresu je bil pobudnik ustanovitve mednarodne sekcije za preprečevanje poškodb pri delu in poklicnih bolezni zaradi električnega toka IVSS - AISS - ISSA, katere nosilec je postalo nemško poklicno zavarovanje za varnost in zdravje pri delu za elektrotehniko in finomehaniko. Kot aktivni član te sekcije je postal mednarodno priznan strokovnjak, ki so ga redno vabili na posvete avstrijskega ministrstva za gospodarstvo. Na drugem mednarodnem posvetu od 30. novembra do 1. decembra 1972 v Kölnu je sekcija začela gibanje za predpise, ki bi zavezovali investitorja, da zagotovi varnost in zdravje pri delu izvajalcev. Dokler investitor ni imel te obveznosti, je izvajalcem postavljal zahteve, ki so jih ti lahko izvedli le, če so zanemarili ukrepe varnosti in zdravja pri delu. Delo sekcije je sčasoma pripeljalo do direktive Evropske unije in posledično tudi do slovenske uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uradni list RS, št. 3/2002, 57/2003).

 

Za zavezujoče predpise pa se je Alojz Cerjak boril tudi na ravni Slovenije. Tedanje ministrstvo za delo oziroma republiški komite za delo priprave takšnih predpisov ni podpiral. Alojz Cerjak je pripravil osnutek pravilnika, ki je dobil podporo Elektroinštituta Milana Vidmarja - Inštituta za elektrogospodarstvo iz Ljubljane in drugih organizacij. Izkoristil je vse oblike lobiranja, da je premagal ovire. Rezultat je bil sprejem Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka (Uradni list RS, št. 29/1992), ki je končno nadomestil Pravilnik o varstvenih ukrepih zoper nevarnost električnega toka v delovnih prostorih in na delovnih krajih (Uradni list FLRJ, št. 107/1947) iz leta 1947.

 

PRISPEVEK K RAZVOJU STROKE

 

Alojz Cerjak je bil ustanovni član Društva varnostnih inženirjev Celje in kasneje Medobčinskega društva varnostnih inženirjev Dolenjske, Posavja in Bele krajine oziroma današnjega Medobčinskega društva varnostnih inženirjev Novo mesto. Značilno zanj je, da se nobene naloge ni lotil, če je ocenil, da je ne bo mogel izpeljati. Bil je dolgoletni član organov in komisij društva. Ob dvajsetletnici podružnice v Celju je aprila 1977 prejel priznanje za vestno in požrtvovalno delo. Leta 2000 je na predlog Medobčinskega društva varnostnih inženirjev Novo mesto prejel je tudi priznanje Avgusta Kuharja za aktivno delo v društvu. Posebej je ponosen na strokovne ekskurzije, kakršna je bila v švicarsko podjetje Sulzer. Leta 1993 je na tej podlagi sodeloval s prispevkom o modelu varnosti in zdravja pri delu ter varstva okolja v švicarski firmi Sulzer na podiplomskem študiju Višje tehniške varnostne šole.

 

Alojz Cerjak je ustanovni član in pooblaščeni inženir Inženirske zbornice Slovenije. Prva štiri leta je bil predsednik disciplinskega sodišča Inženirske zbornice Slovenije, zdaj pa je njen tožilec. Pri ministrstvu za pravosodje je sodni izvedenec za elektrostroko ter za varnost in zdravje pri delu. Sodeluje na Slovenskem inštitutu za standardizacijo SIST (pred tem Zavodu za standardizacijo Slovenije), je aktivni član tehničnega odbora TC ELI (električne instalacije), ki v prevodu v slovenski jezik pripravlja standarde varnosti pred udarom električnega toka.

 

OCENA ŽIVLJENSKEGA DELA

 

Alojz Cerjak je sodeloval v procesu vzpostavljanja varnosti in zdravja pri delu kot stroke v času takšne nenaklonjenosti političnega in gospodarskega okolja, da je marsikdo vrgel puško v koruzo. Upošteval je napotilo Avgusta Kuharja iz njegove leta 1954 objavljene knjige Delovna varnost, da varstva pri delu ljudem ni mogoče vsiliti, ampak da jih je potrebno prepričati. Svojo prodornost pripisuje sposobnosti prepričati in navdušiti ljudi in zlasti vodilne za cilje stroke. Prepričan je, da je potrebno svoje delo zastaviti družbeno široko in delovati tudi izven podjetja ter tako uveljavljati varnostno kulturo. Prepričan je, da so lahko neugodne okoliščine v življenju vsakega posameznika spodbuda za prizadevanja za izboljšanje. Ponosen je zlasti na predpise, za katere se je boril, ki zagotavljajo varnost vsem delavcem. Opozarja, da so predpisi varnosti in zdravja pri delu pisani s krvjo, saj so nastali na izkušnjah in z željo preprečiti ponovitev nesreč. Kljub upokojitvi svoje poslanstvo nadaljuje z aktivnim delom v društvu varnostnih inženirjev, Inženirski zbornici, na Inštitutu za standardizacijo in z odmevnimi nastopi v sredstvih javnega obveščanja.

 

 

 

Mag. Jurij Vidovič,
predsednik strokovne komisije

 

Prof. dr. Primož Gspan,
član strokovne komisije