• Nagrade in priznanja
  • Življensko delo
  • 2008

FRANC ČEGOVNIK

dobitnik nagrade Avgusta Kuharja za življensko delo v stroki varnosti in zdravja pri delu za leto 2008

 

Strokovna komisija za podelitev nagrade Avgusta Kuharja za leto 2008 v sestavi predsednik komisije mag. Jurij Vidovič iz Maribora in član komisije prof. dr. Primož Gspan iz Ljubljane,

 

ocenjuje, da življenjsko delo varnostnega inženirja Franca Čegovnika,

 

izpolnjuje razpisne pogoje za podelitev nagrade Avgusta Kuharja za življenjsko delo za leto 2008.

 

 

UTEMELJITEV

 

Strokovna komisija je svoje mnenje oblikovala na podlagi:

  1. utemeljitve predloga kandidature za nagrado Avgusta Kuharja za leto 2008 za varnostnega inženirja Franca Čegovnika, ki jo je 5. junija 2008 pripravilo Društvo varnostnih inženirjev Velenje;
  2. pogovora s kandidatom dne 5. avgusta 2008 v Ljubljani;
  3. petih knjižic Železarne Ravne in Združenja jugoslovanskih železarn iz obdobja od 1969 do 1985 z varnostnimi navodili in predpisi ter pravilnikom za varnost dela za različna delovna mesta v železarni;
  4. razpisnih pogojev za podelitev nagrade Avgusta Kuharja za življenjsko delo za leto 2008;
  5. Pravilnika o kriterijih in postopkih za podelitev nagrad in priznanj Fundacije Avgusta Kuharja;
  6. Statuta Fundacije Avgusta Kuharja.

 

UGOTOVITEV STANJA

 

Upokojeni varnostni inženir Franc Čegovnik je vseh 40 let svoje delovne dobe delal v isti Železarni Guštajn, kasneje preimenovani v Ravne. Po končani triletni metalurški šoli se je leta 1951 zaposlil v topilnici in jeklarni z zastarelimi napravami. Prvih dvanajst let je delal kot tehnolog, odgovoren za vse faze proizvodnje, od oblikovanja mask do vlivanja in čiščenja. V pripravi dela je podrobno spoznal celoten proces od pridobivanja naročil, tehnologijo in izdelke. Iskal je načine za zaščito delavcev pred brizganjem staljene kovine pri vlivanju z ročnimi ponvami v kalupe. Samoiniciativno je raziskoval poškodbe pri delu pri prevozu taline in taljenju jekla ter risal nazorne trodimenzionalne skice nevarnih dogodkov. Največ opeklin zaradi brizganja je bilo po nogah, kamor se je staljena kovina oprijela. Delavci takrat še niso imeli delovne zaščitne obleke in so torej delali kar v lastnih oblekah. Franc Čegovnik je iskal načine za zaščito obraza. Noge so sprva zaščitili z lesenimi coklami, saj se les drugače kot drugi materiali ob stiku s staljeno kovino ni stalil ali vžgal.

 

Pred ustanovitvijo referata za varstvo pri delu leta 1954 po prihodu Avgusta Kuharja je bila v železarni zgolj obratna ambulanta. Avgust Kuhar je med letoma 1954 in 1964 začel ustvarjati sistem varstva pri delu s pisnimi navodili o varnem delu. Uvedel je tudi nagrade (budilke oziroma "vekarce") za delavce, ki so se v letu znali izogniti poškodbam. V tem času se je pogostnost poškodb pri delu znižala sw 36 % na 15 %. Po letu 1955 so se začele opuščati stare martinovke in uvajati od 10- do 50-tonske peči. O varnih načinih dela je Avgust Kuhar pisal tudi v glasilu Koroški fužinar, kar je Francu Čegovniku omogočalo prvo spoznavanje njegovega dela. Za varnost pri delu izjemno zagreti generalni direktor železarne pa je opazil zanimanje Franca Čegovnika za vprašanja varnosti in mu leta 1963 ponudil delo v Oddelku higiensko tehničnega varstva - HTV, ki ga je vodil Avgust Kuhar. Zaradi prerane smrti slednjega sta delala skupaj zgolj 9 mesecev. Franc Čegovnik se spominja zlasti svarila Avgusta Kuharja, da strokovni delavec ne sme nase prevzeti odgovornosti obratovodij, vodij in delovodij za varno delo. Omogočil mu je obiske železarn v Sisku, Smederevu, Nikšiču in v nemškem mestu Salzgitter. Po Kuharjevi smrti je prevzel njegove naloge v sodelovanju med jugoslovanskimi železarnami.

 

Po prevzemu oddelka je najprej odpravil pomanjkljivosti zlasti glede žerjavov, na katere so opozarjale odločbe inšpektorjev. Oddelek se je dopolnil z obratnim tehnikom in administratorko ter začel evidentirati in raziskovati poškodbe pri delu. Vsak mesec so delavskemu svetu in komisijam poročali in predlagali ukrepe. Financiranje je bilo zagotovljeno, žal pa so manjkale tehnične rešitve zato so pogosto morali improvizirati. Ugotovili so, kje so glavni viri poškodb. Posebej nevarni so bili mostni oziroma livni žerjavi. Kuharjevih 10 % letno poškodovanih delavcev so do leta 1966 znižali na 4,7 %, kar je bil izjemen dosežek ne le med jugoslovanskimi železarnami (povprečje med 10 % in 15 %), ampak tudi v predelovalnih dejavnostih nasploh. Železarna se je enako odlikovala tudi z nizkim bolniškim staležem. Kakšni so bili torej varnostni ukrepi v železarni?

 

Franc Čegovnik je nadaljeval Kuharjevo delo pri pisnih varnostnih navodilih za posamezna delovna mesta v železarni. Je avtor knjižic s pisnimi varnostnimi navodili za različna delovna mesta, ki jih je prejel vsak delavec (na primer za signaliste in privezovalce pri delu z žerjavi, za varilce in rezalce, za varen in neoviran cestni promet, za mehansko obdelavo, remonte in vzmetarno).

 

Toda železarna je skokovito rasla in vsako leto na novo zaposlovala od 200 do 300 delavcev, ki so brez kakršnihkoli izkušenj z industrijskim načinom dela prihajali iz kmetijskega zaledja. Usposabljanje posameznih delavcev preko mojstrov pri tako nagli rasti ni bilo več izvedljivo. Prvi v državi so zato začeli za nove delavce prirejati tridnevno uvajalno usposabljanje, čeprav takrat to še ni bilo predpisano.

 

Lesene cokle so med letoma 1964 in 1966 po zamisli Franca Čegovnika zamenjali udobnejši in varnejši čevlji z lesenimi podplati. Za hladne obrate so iz Francije uvozili zaščitne čevlje z jekleno kapico, da bi preprečili poškodbe prstov. Namesto preprostih plat brez prstov so uvedli prve Preventove zaščitne rokavice iz usnja in kasneje pletene rokavice z gumasto oblogo.

 

Leta 1969 so kljub tveganju, da bo prišlo do protestnih prekinitev dela, prvič v slovenski industriji po nemškem vzoru uvedli zaščitne čelade. Pravno podlago so našli v Pravilniku o splošnih ukrepih in normativih za varstvo pri delu z dvigali (Uradni list SFRJ, št. 30/69). Delavcem so razdelili več tisoč letakov, na katerih je bil predstavljen pravilnik in statistika o poškodbah glave v železarni. Mojstri in vodje so izvedli usposabljanja. Vsak obrat je dobil čelade v drugačni barvi, kar je omogočilo pregled o gibanju nepooblaščenih oseb v železarni. Vodje so morali prijavljati kršitelje, zagrožena pa je bila disciplinska kazen opomin ali pa prestavitev na drugo delovno mesto. Navodilo o uporabi čelad se je sprva dosledno upoštevalo. Disciplina je popustila šele, ko čelad niso uporabili politiki na obisku v železarni.

 

Jeklolivarna je bila največja v Jugoslaviji in v njej so bile izjemno težke delovne razmere zlasti zaradi silicijevega prahu. Pojavljalo se je veliko poklicnih bolezni - najpogostejša je bila silikoza, nato naglušnost in dermatoze. Da bi lahko utemeljevali dodatne varnostne ukrepe, je oddelek potreboval nove strokovne kadre. Oddelek je zaposlil medicinske sestre, ki so nato pridobile še visokošolsko izobrazbo. Pričelo se je tudi vsebinsko izjemno bogato sodelovanje z dr. Jankom Sušnikom, specialistom medicine dela v Zdravstvenem domu Ravne, ter prof. Vekoslavom Vrhovnikom in prof. Mirkom Batestinom iz Zavoda za varstvo pri delu v Ljubljani. Razvojna služba železarne pa je iskala tehnične rešitve za čistilne naprave. Uvajala se je nova tehnologija. Za zmanjšanje hrupa so, na primer, kladiva, ki so povzročala ekstremni hrup, nadomestile stiskalnice.

 

Oddelek je pripravil različne sezname delavcev, ki so na delovni dan izgubljali od pet do šest litrov znoja in bili zato upravičeni do higienske zaščite oziroma do različnih vrst pijače - čaja, mleka, mineralne vode. Uvedli so alkoskope in prepovedali uživanje alkohola. Delavci so bili upravičeni do primerne in kalorične prehrane med delom, delavci z zdravstvenimi težavami pa do dietne prehrane.

 

Oddelek se je kadrovsko krepil (ekolog) in nabavil aparature za merjenje hrupa, prahu in kemične analize. Merjenje vibracij so naročali pri zunanjih izvajalcih. Po letu 1975 je Franc Čegovnik po zgledu iz železarne v Göteborgu dosledno uvedel zaščitno vato in ušesne školjke v območjih ekstremnega hrupa.

 

Oddelek je pod vodstvom Franca Čegovnika med delavci ustvarjal zavest o potrebnosti varstvene kulture. Da bi železarno razbremenili odškodninskih zahtevkov poškodovanih, so prvi pri nas uvedli kolektivno nezgodno zavarovanje.

 

V skladu z jugoslovanskim Zakonom o delovnih mestih, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem (Uradni list SFRJ, št. 17-212/1968) je bilo 1100 delavcev v metalurških procesih vključenih v sistem beneficirane delovne dobe. Po letu 1968 pa se je razvid del in nalog železarne spreminjal, zato je bila potrebna njena revizija. Vzpostavljen je bil skupni tim za železarne Ravne, Jesenice in Štore. Železarna je s tem namenom pri dr. Janku Sušniku naročila zdravstveno oceno in analizo delovnih mest upoštevajoč metodologijo na podlagi desetih parametrov, kot so ropot, vibracije, aerosoli, osvetljenost ipd. Najprej so bile izdelane vzorčne analize. Na podlagi teh zdravstvenih ocen pa so bila kasneje delovna mesta tudi razvrščena v sedem različnih skupin za nagrajevanje - plače.

 

Zdravstvena ocena delovnih mest je bila predhodnica današnje ocene tveganja, saj je omogočala povsem drugačen sistemski pristop pri varovanju zdravja delavcev. Kot taka je pritegnila pozornost in zanimanje vse slovenske javnosti. Ker je dr. Sušnik delal večinoma le še za železarno, so leta 1985 načrtovali ustanovitev Centra za zdravstveno varstvo, vendar se ta načrt ni uresničil.

 

PRISPEVEK K RAZVOJU STROKE

 

Franc Čegovnik je bil član najstarejšega Društva varnostnih inženirjev in tehnikov Ljubljana in kasneje Društva varnostnih inženirjev Velenje. Ukrepe, ki so jih uvajali v železarni, in celo posebna dodatna navodila na delovnih mestih, ki so bila poleg tehnoloških navodil najbolj aktualna, je predstavljal na posvetih Zveze društev varnostnih inženirjev in tehnikov Slovenije. V sodelovanju z Jankom Švajgerjem je v reviji Delo in varnost objavljal analize, ki so bile pripravljene za delavski svet železarne. Pisal je za časopis Koroški fužinar. Pravilniki o varnem delu železarne so bili osnova za pravilnike v drugih koroških pa tudi slovenskih in jugoslovanskih podjetjih. Železarna Ravne je zato v 80-tih letih prejšnjega stoletja prejela najvišje jugoslovansko priznanje AVNOJ, izdano 20. novembra 1986.

 

OCENA ŽIVLJENSKEGA DELA

 

Franc Čegovnik je vodil službo varstva pri delu Železarne Ravne v obdobju, ko je ta postala z visoko produktivnostjo in gospodarsko rastjo razvijajočemu se slovenskemu in jugoslovanskemu gospodarstvu vzor sistemske skrbi za varnost in zdravje delavcev. Kot se je izrazil sam, je bila železarna delavcem "oče in mati in do nje so čutili pripadnost". Čeprav je bil po letu 1991 del arhiva železarne izgubljen, pa Koroški pokrajinski muzej na Ravnah hrani bogato dokumentacijo o skokovitem razvoju novega industrijskega središča, kar je odločilno omogočila stroka varnosti in zdravja pri delu. Franc Čegovnik je združil svoj instinkt za varovanje človeka z marljivim študijem in pridobivanjem znanja doma in v tujini. Bil je inovator, ki je iskal učinkovite rešitve varnostnih vprašanj v tehnologiji, organizaciji dela, usposabljanju in zdravstvenem varstvu delavcev in svoja spoznanja nesebično posredoval naprej.

 

 

 

Mag. Jurij Vidovič,
predsednik strokovne komisije

 

Prof. dr. Primož Gspan,
član strokovne komisije