O začetkih varnosti in zdravja pri delu na slovenskih tleh in o njeni ureditvi v državah, v katerih smo Slovenci živeli v preteklem stoletju in pol

Do 31. oktobra 1918: Avstro Ogrska

Janko Švajger je o začetkih stroke varnosti in zdravja pri delu na slovenskih tleh pisal v svoji knjigi iz leta 1971 »Varnost pri delu, Teorija in praksa«. Zapisal je, da se je v Avstro-Ogrski po letu 1883 z varnostjo pri delu ukvarjala izključno inšpekcija dela.

Od 29. oktobra 1918 – Država Slovencev, Hrvatov in Srbov SHS

Od 1. decembra 1918 – Kraljevina Slovencev, Hrvatov in Srbov

Od 3. oktobra 1929 – Kraljevina Jugoslavija

Nova država Jugoslavija, ki je nastala 1918, je napisal Janko Švajger, je prinesla novo zakonodajo. Po letu 1921 je bila inšpekcija dela uvedena na njenem celotnem ozemlju. Leto kasneje sta bila sprejeta še Zakon o varstvu delavcev in Zakon o zavarovanju delavcev. Inšpektorji za delo so delovali na podlagi pravilnikov o higienskih in tehničnih varnostnih ukrepih pri delu, a njihova pooblastila so se s časom zmanjševala. Kot izvršni organ zavarovanja delavcev pa je deloval »Osrednji urad za zavarovanje delavcev« v Zagrebu z okrožnimi uradi, ki so imeli pooblastilo določati višji prispevek za zavarovanje, če delodajalec ni spoštoval njegovih odločb o varstvu pri delu. Osrednji urad je izdajal strokovno revijo »Radnička zaštita« in imel štiri inženirje v odseku za preprečevanje nesreč ter delovno skupnost zdravnikov okrožnih uradov za higieno dela. Kakšna je bila takratna realnost, lahko razberemo iz Švajgerjevega opisa, da so »prizadevanja ovirali konservativnost in primitivnost delodajalcev, premajhna prosvetljenost delavcev, neaktivnost sindikatov in delavskih zbornic ter omalovaževanje in nerazumevanje upravnih organov za reševanje o varnosti pri delu«.

Glej: Predpisi za zaščito delavstva, 1924, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev

Od 10. avgusta 1945 – Demokratična federativna Jugoslavija

Od 29. novembra 1945 – Federativna ljudska republika Jugoslavija

Od 7. aprila 1963 – Socialistična federativna republika Jugoslavija

Po drugi svetovni vojni se je z novo socialistično oblastjo znova prenovila vsa zakonodaja. Podjetja so bila nacionalizirana oziroma po letu 1976 v družbeni lastnini. Leta 1946 je bila ustanovljena inšpekcija dela, ki je sprejela 19 varnostnih pravilnikov. V okviru socialnega zavarovanja je bil sprva posebni preventivni sklad za preprečevanje nesreč pri delu, ki pa je bil kmalu odpravljen. Kmalu po končani obnovi v drugi svetovni vojni opustošenega gospodarstva pa so nekatera večja slovenska podjetja sama od sebe zaposlila poklicne »varnostne tehnike« oziroma poklicne »referente za varnost pri delu«. Vladimir Javor je leta 1964 v reviji Delo in varnost zapisal, da so jih pred tem poslali v ravensko železarno gledat k »čarodeju varnostne umetnosti Avgustu Kuharju, kako se izdeluje varnost«. Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1955 je prvič omenjal higiensko in tehnično varstvo pri delu, kakor se je varstvo pri delu imenovalo do leta 1957. Z uvedbo delavskega samoupravljanja zlasti pa z zveznim jugoslovanskim Temeljnim zakonom o varstvu pri delu iz leta 1965 in slovenskim republiškim Zakonom o varstvu pri delu iz leta 1966 je bila skrb za varstvo pri delu v celoti prenesena na delovne organizacije. Šele takrat se je skrb za varnost pri delu, kakršno so pred tem prostovoljno uvajala nekatera večja podjetja, razširila v vse delovne organizacije.

Švajgerjevi opisi nakazujejo, da se je varnost pri delu v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji prej kot v drugih delih Jugoslavije in spontano razvijala v večjih podjetjih, še preden jih je k temu zavezala zakonodaja. Zdi se celo, da je slovenska stroka, ki se je samoorganizirala, bila pobudnica razvoja in predpisov. Švajger piše, da so se varnostni tehniki, ki so jih večja podjetja prostovoljno zaposlila, leta 1955 organizirali v »Društvo varnostnih inženirjev in tehnikov« v Ljubljani. S pozneje ustanovljenimi podružnicami v Mariboru, Celju, Kranju, Novem mestu in Novi Gorici pa so se združili v »Zvezo društev varnostnih inženirjev in tehnikov«, ki šteje okoli 400 članov. Varnostni inženirji na Hrvatskem, v Bosni, Srbiji in Makedoniji so se organizirali precej pozneje.« Švajger nakaže, da je bil to izjemen dosežek, saj naj bi bila na primer »Nemška zveza varnostnih inženirjev« ustanovljena leta 1954 in v 35.000 največjih nemških podjetjih naj bi bilo še leta 1962 zgolj 300 poklicnih varnostnih inženirjev.

Glej: Janko Švajger, Varnost pri delu, Teorija in praksa,1973

Na pobudo Društva varnostnih inženirjev in tehnikov LRS je bil leta 1960 ustanovljen Zavod za varstvo pri delu ZVD kot nekakšna doktrinarna institucija. Na pobudo Društva varnostnih inženirjev in tehnikov Maribor je bil leta 1967 ustanovljen Tehnični biro za varstvo pri delu v  prostorih Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor – današnji IVD Inštitut za varstvo pri delu in varstvo okolja Maribor. Društva varnostnih inženirjev so skrbela za prenos dobre prakse v vsa podjetja. Značilno za slovensko stroko je, da so strokovni delavci stalno študirali ob delu in postali najprej varnostni tehniki in nato še diplomirali najprej na višji, nato visokošolski in končno na univerzitetni ravni.

1960-ta in 1970-ta leta so bila leta zlate generacije zavzetih strokovnjakov, ki je na podlagi sistemskega zakona uvedla varnostne inženirje  in obratne ambulante v vsako podjetje ter s timskim pristopom stroke pripravila pravilnike o varnem delu, uvedla kriterije za beneficirano delovno dobo na najtežjih delih, ugotavljala poklicne bolezni, na podlagi ergonomskega pristopa pripravila zdravstvene analize delovnih mest itd.

Od 25. junija 1991 – Republika Slovenija

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je slovenska industrija izgubila jugoslovanski trg. Število brezposelnih se je dobesedno podeseterilo. Znova je bil uveden večstrankarski sistem in tržno gospodarstvo. Nekdanja podjetja v družbeni lasti so bila olastninjena. Strategija preživetja je bila razdelitev velikih podjetij na manjše samostojne poslovne enote, da bi vsaj nekateri deli prvotnega podjetja preživeli na globalnem trgu. Številnim varnostnim inženirjem je bilo svetovano, naj začnejo tržiti svoje storitve na trgu, kot delodajalčeva zunanja strokovna služba. Zavod za varstvo pri delu ZVD je bil prepuščen trgu in prenehal delovati kot doktrinarna institucija. Odpravljene so bile skoraj vse obratne ambulante, zato so delodajalci sklepali pogodbe z zunanjimi  izvajalci medicine dela v javnih zdravstvenih zavodih ali s samostojnimi podjetniki. Zakon o varstvu pri delu (ZVD) iz leta 1974 je ostal z nekaterimi dopolnitvami in podzakonskimi akti v veljavi vse do leta 1999 kljub zastarelosti zaradi spremembe političnega sistema in lastninjenja podjetij po osamosvojitvi Slovenije v letu 1991 .

Zadnje poglavje v zgodovini slovenske stroke varnosti in zdravja pri delu se je začelo leta 1998 s kandidaturo Republike Slovenije za članstvo v Evropski uniji. Slovensko zakonodajo je bilo treba uskladiti/harmonizirati z evropskimi direktivami na področju varnosti in zdravja pri delu. Leta 2000 je začel veljati z evropskimi direktivami harmonizirani Zakon o varnosti in zdravju pri delu ZVZD. Do leta 2004, ko je Slovenija postala članica EU, so bili z evropskimi direktivami harmonizirani tudi vsi podzakonski akti. Delodajalčeva listina »izjava o varnosti z oceno tveganja« je postala ključni element sistema varnosti in zdravja pri delu. Leta 2011 je ZVZD nadgradil ZVZD-1. Za izvajanje strokovnih nalog so obvezni strokovni izpiti, dovoljenja za delo in akreditirani postopki. Obvezno je stalno strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje na področju varnosti in zdravja pri delu. Programe stalnega usposabljanja organizirajo med drugimi tudi društva varnostnih inženirjev in Zveza društev varnostnih inženirjev Slovenije. Društvena organiziranost torej tudi danes ohranja svojo prvotno vlogo pri širjenju znanja in dobrih praks.

Glej tudi: Razvoj obrtniškega zdravoslovja in odvračanja nezgod Skrb za varno delo na naših tleh s poudarkom na gradbeništvu; Avtorica: Barbara Pešak Mikec, prof. zgod. in soc., Arhivska svetovalka, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, revija Delo in varnost 1-2017, Digitalna knjižnica Slovenije – na tej povezavi